Nekoč je živela deklica z imenom Rdeča kapica, ker je vedno nosila rdeč plašček s kapuco. Nekega dne ji je mama naročila, naj odnese košaro z dobrotami bolni babici, ki je živela globoko v gozdu. “Pazi se volka,” jo je opozorila mama.

Rdeča kapica je veselo odskakljala po poti in se kmalu znašla v gozdu. Na poti je srečala volka. “Kam pa kam, deklica?” jo je vprašal volk. “K babici nesem hrano,” je brezskrbno odgovorila. Volk je imel hudoben načrt in predlagal, naj nabere rože za babico, medtem pa je sam stekel naprej do babičine hiše.

Ko je volk prispel, je potrkal in z lažnim glasom rekel: “Babica, odpri, jaz sem, Rdeča kapica!” Babica je odprla vrata, volk pa jo je pogoltnil v trenutku in se preoblekel v njena oblačila.

Kmalu je prispela tudi Rdeča kapica. Ko je vstopila v hišo, je opazila, da babica izgleda čudno. “Babica, zakaj imaš tako velike oči?” je vprašala. “Da te bolje vidim, draga moja,” je odgovoril volk. “Babica, zakaj imaš tako velika ušesa?” je vprašala spet. “Da te bolje slišim,” je rekel volk. “Babica, zakaj imaš tako velike zobe?” je končno vprašala Rdeča kapica. “Da te lažje pojem!” je zarjovel volk in skočil proti njej.

A ravno takrat je mimo prišel lovec, ki je zaslišal krik. Hitro je stekel v hišo, pregnal volka in rešil babico ter Rdečo kapico. Babica je bila nepoškodovana, saj jo je volk pogoltnil celo. Vsi so bili hvaležni in od tistega dne naprej je Rdeča kapica bolj pazila na volke v gozdu.

In tako se je zgodba srečno končala.

Konec.