Lisička je prav zvita zver,
pod skal’co ima svoj kvartir.
Pa z repkom mahlja,
pa s kremlji prasklja,
pa vpraša, če je lovec doma.
Oj lovec pa na štoru sedi,
nabito puško v rok’ drži.
Pa čaka na njo,
da ustrelil jo bo,
če le prikazala se bo.
Lisička pa je zvita b’la,
pri drugi luknji ven je šla.
Na goro zbeži,
se sladko smeji,
pa jagrčku fig’ce moli.
Ta spletna stran uporablja piškotke, da vam lahko zagotovimo kar najboljšo uporabniško izkušnjo. Informacije o piškotkih se shranjujejo v vašem brskalniku in omogočajo funkcije, kot je prepoznavanje ob vašem ponovnem obisku naše spletne strani ter pomoč naši ekipi pri razumevanju, kateri deli spletne strani se vam zdijo najbolj zanimivi in uporabni.