je tradicionalni praznik v cerkvenem koledarju, ki ga katoliški in protestantski verniki praznujejo 25. decembra, kot spomin na rojstvo Jezusa Kristusa, čeprav natančen datum njegovega rojstva ni znan.

Bistvo krščanskega Božiča je praznovanje rojstva Jezusa Kristusa. Sveto pismo (Lukov evangelij) pravi, da sta se Jožef in Marija odpravila v Betlehem v času, ko je bila Marija že visoko noseča. V Betlehemu nista mogla dobiti prenočišča, zato sta se zatekla v hlev. Tam je Marija rodila Jezusa in ga položila v jasli, ker druge postelje zanj nista imela.

Praznovanje (postavljanje in okraševanje božičnega drevesca) izhaja še iz predkrščanskih časov, ko so mnoga ljudstva častila nastop zimskega solsticija, ko se dan začne ponovno daljšati in tako simbolizira zmago dobrega nad zlim. Čas torej, ko zima res zaživi v vsem svojem sijaju in sonce zmaga nad temo, je širom sveta že dolgo čas praznovanja.

Konec decembra je bil idealen čas za praznovanje v drugih predelih Evrope. V tem času leta so zaklali večino živine, ki jim je tako pozimi ne bi bilo treba krmiti. Za mnoge je to bil edini čas v letu, ko so imeli na razpolago zaloge svežega mesa. Poleg tega je to bil tudi čas, ko je večina vina in piva, ki so ga proizvedli čez leto, fermentirala in so ga končno lahko zlili po žejnih grlih.

Več stoletij pred Jezusovim rojstvom, so nekdanji Evropejci obhajali svetlobo in rojstvo v najtemnejših dneh zime. Premnogi ljudje so se razveselili zimskega solsticija, ko je hudi del zime pojenjal in ko so se lahko nadejali daljših dni in toplote, ki jim jo bo naklonilo sonce.

V Skandinaviji so severnjaki (Skandinavci) slavili Yule oz. zimski solsticij in sicer vse od 21. decembra ter skozi ves januar. Očetje in sinovi so kot priznanje, da se je sonce naposled vrnilo, nanosili drv in kuriva, ki so jih potem seveda sežgali. Ljudje so se nato gostili in praznovali vse dotlej, dokler ni ogenj dogorel oz. je zmanjkalo kuriva, kar je včasih trajalo tudi do 12 dni. Severnjaki so verjeli, da vsaka iskra ognja predstavlja novega pujska ali telička, ki se bo skotil v prihajajočem letu.

V spomin na dogodek rojstva Jezusa Kristusa kristjani postavljajo jaslice, tako v cerkvah, kot po svojih domovih in s tem obujajo takratni čas.

Nekateri menijo, da je datum Božiča izbral cesar Konstantin, da se je ujemal z rimskim praznovanjem boga Sonca. Drugi menijo, da je papež Julij I. določil božič kot praznik Jezusovega rojstva na dan 25. decembra. Koptska, jeruzalemska, ruska, srbska in gruzijska pravoslavna cerkev praznujejo božič 7. januarja, ker še vedno uporabljajo julijanski koledar.

Osrednja osebnost te oblike praznovanja Božiča je Božiček, ki prinaša darila. (Božiček v krščanstvu sploh ne obstaja in je svojo vizualno podobo dobil z oglasom Coca-Cole). V praksi je ameriški božič zelo potrošniško usmerjen praznik, povezan s kupovanjem velike količine daril, s pisanjem čim večjega števila voščilnic, s čim večjo božično jelko in z veliko okraski.

Nekateri Evropejci niso navdušeni nad ameriškim potrošniško usmerjenim božičem in si prizadevajo vrniti božiču evropsko podobo. V nemško govorečih deželah so v ta namen ustanovili gibanje “Weihnachtsmannfreie Zone” – gibanje za območje brez Božička. Zvečer imajo večerjo, gredo spat, zjutraj pa dobijo darila.

Navada pošiljanja voščilnic in okraševanja božičnega drevesca izvira iz 19. stoletja in ima le malo skupnega s krščanstvom.

Poslušajte Božično pesem Sveta Noč, katere besedilo je prevedeno v več kot 300 jezikov.